Izdavač: Nika Records
Datum izlaska: 28. 4. 2023.
Produkcija: Metalsteel
Duljina albuma: 36 min.
Žanr: Heavy Metal
Ocjena: 8.5/10
Engleska verzija:
Slovenski prvaci klasičnog metala Metalsteel odlučili su odati počast nekima od najvažnijih metal bendova iz Slovenije novim albumom obrada Spomenik (Monument). Sastoji se od 8 obrada i jedne autorske pjesme. Navodno je to trebao biti EP s četiri obrade, no bend se kasnije odlučio za cijeli album, dodavši još četiri obrade i jedan original. Budući da je izdanje kratko, jednostavno ću proći pjesmu po pjesmu.
Bilo je zabavno pogađati koje su četiri pjesme bile planirane za originalno izdanje, jer bend taj podatak nikad nije otkrio u intervjuima koje sam pročitao.
Krenut ću s četiri pjesme za koje vjerujem da su prvotno bile planirane:
- Uniformiranci (Ljudi u uniformama – u smislu i uniformirane odjeće i uniformiranih umova) slovenskih metal kumova Pomaranča (Naranča, nazvana po klasičnom romanu Paklena naranča). Kombinacija melodičnijeg pristupa gostujućeg vokalista Aleša Pelhana i vrišteće izvedbe pjevača Metalsteela, Benyja, izuzetno dobro funkcionira u ovoj obradi inače prilično dosadne (osim po smislenom tekstu) originalne pjesme. Metalsteel su skratili trajanje za više od minute, i to s pravom. Zapažen je nastup originalnog klavijaturista Pomaranče, Tomaža Žontara.
- Na noge (Ustani) od YUNK (prekomplicirano za prevesti ovu kraticu, oprosti). Jedan od dva moja osobna favorita na ovom albumu. Original neoklasičnih šredera YUNK bio je ratni poklič moje mladosti, a ova modernizirana verzija jednostavno vrišti pobunu. Svirana je s takvom žurbom da poželiš popiti 10 piva i zapaliti prvi auto koji ugledaš na ulici. Izvrsna izvedba gostujućeg vokalista Sergeja Škofljanca (ex Requiem) i ukusni dodaci dvostrukog bas bubnja na strateškim mjestima podižu ovu pjesmu na sasvim novu razinu. Majstorski!
- Action! od Mary Rose. Ova je s albuma Rocks Off, kamena međaša slovenske metal scene ranih 90-ih. Prilično je blizu originalu, uz gostovanje originalnog pjevača Mary Rose, Frenka Tominšeka.
- Road Warriors thrashera Sarcasm. Ova jednostavno nadmašuje original na svim razinama. Metalsteel su je malo usporili i izmijenili bubnjarski obrazac, a težina je udvostručena zahvaljujući modernoj produkciji. Elitni basist (zadnji bend na dugačkom popisu bendova u kojima je svirao bio je U.D.O.) Tilen Hudrap daje sirove i grube vokale koji iznenađujuće dobro rade, a Beny bez muke odrađuje svoj klasični stil. Sjajna obrada!
Ove pjesme gore uklapaju se u zamisao da se obrade kamenovi međaši slovenske metal glazbe iz 80-ih i 90-ih prošlog stoljeća.
Vjerojatno naknadno dodane bile su
- Manijak (Manijak) glam bendova Šank Rock (u prijevodu Bar Rock). Prilično vjerna obrada vjerojatno najteže pjesme Šank Rocka, uz sjajan vokalni nastup Matica Nareksa iz rockera San Di Ego.
- Prepozno je (Prekasno je) od Divji Kojoti (Divlji kojoti). Originalna pjesma s kraja 90-ih ima posebno mjesto u mom srcu jer je bila moj mali guilty pleasure hit s urnebesnim spotom u kojem glume slovenske verzije Axla i Slasha. Obrada je zametalizirana u pravom Metalsteel stilu, a Beny pjeva infantilni tekst s takvim uvjerenjem da je gotovo nevjerojatno. Palac gore!!!
- Križarji (Križari) hard rockera Requiem. Klasični galopirajući stil ranih Maiden iz originala dobro je sačuvan u ovoj obradi. Zanimljiv izbor gostujuće vokalistice Aleksandre Josić iz pop rockera King Foo (side projekt basista Mateja), koji se bojim da ne funkcionira baš najbolje. Ne zato što je Aleksandra loša pjevačica, upravo suprotno, nego njezinoj interpretaciji teksta nekako nedostaje strasti originala.
- Moram naprej (Moram dalje) od M.A.S.H. (nema potrebe prevoditi ovu, zar ne?), koji je bio prethodnik bendova YUNK i Mary Rose i nije dogurao dalje od demo trake, s koje potječe ovaj komad. Ovo je klasični glam metal banger s promišljenim tekstom o tome „što sad?”. Jan Leščanec iz SkyEye uništava i razvaljuje ovu pjesmu svojim vokalnim stilom à la Bruce Dickinson i smrtonosnim vriskovima. Moj drugi osobni favorit.
Na kraju nalazimo jedinu autorsku pjesmu Spomenik (Monument) s masivnim riffom iz 80-ih i tekstom o tome kako su se gore spomenuti bendovi borili protiv sustava iza željezne zavjese.
Ovaj je album živi dokaz koliko je slovenska HM scena bila i još uvijek jest mala i ograničena. Većina gostujućih izvođača jest ili je bila u bendovima koji su ovdje obrađeni, ali obrađuju pjesme drugih bendova ili čak svoje vlastite. No, kako kažu, malo je lijepo, zar ne?
Zvuk na albumu je masivan, čvrst i udara ravno u mozak. Težina svih pjesama podignuta je za dvije razine zahvaljujući besprijekornoj produkciji, što je najuočljivije na Road Warriors i Moram naprej. Izvedbe sva 4 člana besprijekorne su i pune energije.
Kao što sam rekao, moji su favoriti Na noge i Moram naprej, ali sve pjesme neprestano se vrte u mom uredu i u autu. Odlično odrađeno, a možda i još jedan album 2035.?
Autor: Igorac
Popis pjesama:
1. Uniformiraci (feat. Aleš Pelhan & Tomaž Žontar)
2. Na noge! (feat. Sergej Škofljanec & Davor Klarić)
3. Action (feat. Franc Tominšek & Peter Dimnik)
4. Manijak (feat. Matic Nareks)
5. Prepozno je
6. Križarji (feat. Aleksandra Josić)
7. Road warriors (feat. Tilen Hudrap)
8. Moram naprej (feat. Jan Leščanec & Mark Lemer)
9. Spomenik
Postava:
Daša Trampuš – bubnjevi
Benjamin Kic – vokal, gitara
Matej Sušnik – bas gitara
Rok Tomšič – gitara
Posebni gosti:
Sergej Škofljanec (ex Requiem, ex San Di Ego), Tomaž Žontar (ex Pomaranča), Tilen Hudrap (ex U.D.O., ex Vicious Rumors, ex Pestilence), Aleš Pelhan (Pelhan Band), Davor Klarić (ex Šank Rock, Mi2), Aleksandra Josić (King Foo), Mark Lemer (ex Junaki nočne kronike), Jan Leščanec (SkyEye), Peter Dimnik (Avven, Shadow Universe), Franc Tominšek (ex Mary Rose), Matic Nareks (San Di Ego).
Slovenska verzija:
Slovenski prvaci klasičnog metala Metalsteel odlučili su se novim albumom obrada, primjereno naslovljenim Spomenik, odati počast nekima od najvažnijih slovenskih metal sastava. Sastoji se od 8 obrada i jedne autorske pjesme. Izvorno je bio planiran EP s četiri obrade, no bend se kasnije odlučio za cijeli album te dodao još četiri obrade i original. Budući da je riječ o kratkom albumu, jednostavno ću proći pjesmu po pjesmu.
Bilo je zabavno pogađati koje su četiri pjesme bile planirane za izvorno izdanje, jer bend u intervjuima koje sam pročitao nikad nije otkrio taj podatak.
Krenut ću s četiri pjesme za koje vjerujem da su prvotno bile planirane:
1. Uniformiranci slovenskih metal kumova Pomaranča. Kombinacija melodičnijeg pristupa gostujućeg vokalista Aleša Pelhana i vrišteće izvedbe Benyja, pjevača Metalsteela, izuzetno dobro funkcionira u ovoj obradi inače prilično dosadnog (osim po smislenom tekstu) originala. Metalsteel su skratili trajanje za više od minute i to s pravom. Zapažen je doprinos originalnog klavijaturista Pomaranče, Tomaža Žontara.
2. Na noge (YUNK). Jedan od dva moja osobna favorita na ovom albumu. Original neoklasičnih šredera YUNK bio je ratni poklič moje mladosti, a ova osuvremenjena verzija jednostavno vrišti pobunu. Odsvirana je s takvom hitnjom da poželiš popiti 10 piva i zapaliti prvi auto koji ugledaš na ulici. Odlična izvedba gostujućeg vokalista Sergeja Škofljanca (ex Requiem) i ukusni dodaci dvostrukog bas bubnja na strateškim mjestima dižu je na višu razinu. Majstorski!
3. Action! (Mary Rose). Ova je s albuma Rocks Off, kamena međaša slovenske metal scene ranih 90-ih. Prilično je blizu originalu, uz gostovanje prvog pjevača Mary Rose, Frenka Tominšeka.
4. Road Warriors domaćih thrashera Sarcasm. Ova jednostavno ubija original na svim razinama. Metalsteel su je malo usporili i izmijenili ritmiku, a udarnost je zbog moderne produkcije udvostručena. Elitni basist (zadnji bend na dugačkom popisu bendova u kojima je svirao je U.D.O.) Tilen Hudrap daje sirove i grube vokale koji iznenađujuće dobro rade, a Beny bez muke odrađuje svoj klasični stil. Sjajna obrada!
Gornje skladbe uklapaju se u zamisao da se obuhvate kamenovi međaši slovenske metal glazbe 80-ih i 90-ih godina prošlog stoljeća.
Sljedeće skladbe vjerojatno su dodane naknadno:
1. Manijak glamera Šank Rock. Prilično vjerna obrada vjerojatno najheavyjeve pjesme Šank Rocka, uz odličan vokalni nastup Matica Nareksa iz rockera San Di Ego.
2. Prepozno je Divjih Kojotov. Originalna pjesma s kraja 90-ih ima posebno mjesto u mom srcu jer je bila moj mali privatni hit uz urnebesan spot u kojem upadljive uloge igraju slovenske verzije Axla i Slasha. Obrada je zametalizirana u pravom Metalsteel stilu, a Beny pjeva infantilni tekst s takvim uvjerenjem da je gotovo nevjerojatno. Legendarno!!!
3. Križarji hard rockera Requiem. Klasični galopirajući stil originala u maniri ranih Maiden dobro je sačuvan u ovoj obradi. Zanimljiv je izbor gostujuće vokalistice Aleksandre Josić iz pop rockera King Foo (side projekt basista Mateja), za koji se bojim da ne funkcionira baš najbolje. Ne zato što je Aleksandra loša pjevačica, upravo suprotno, nego njezinoj interpretaciji teksta nekako nedostaje strasti originala.
4. Moram naprej (M.A.S.H.) Taj je bend bio prethodnik bendova YUNK i Mary Rose i nije dogurao dalje od demo snimki, s kojih potječe ovaj komad. Ovo je klasični glam metal „banger” s tekstom u stilu „što sad?”. Jan Leščanec iz SkyEye razvaljuje ga vokalnim stilom Brucea Dickinsona i smrtonosnim vriskovima. Moj drugi osobni favorit.
Na kraju nalazimo jedinu autorsku pjesmu Spomenik s masivnim metal riffom u stilu 80-ih i tekstom o tome kako su se gore spomenuti bendovi borili protiv sustava iza željezne zavjese.
Album je živi dokaz koliko je slovenska HM scena bila, a i danas jest, mala i ograničena. Većina gostujućih izvođača jest ili je bila u sastavima koji su ovdje obrađeni, ali obrađuju pjesme drugih sastava ili čak svoje vlastite. No, kako kažu, small is beautiful, zar ne?
Zvuk na albumu je masivan, čvrst i udara ravno u mozak. Sve su skladbe zbog besprijekorne produkcije heavy barem za dvije stepenice više, što je najuočljivije kod Road Warriors i Moram naprej. Izvedbe sva 4 člana besprijekorne su i pune energije.
Kao što sam već rekao, moje najdraže su Na noge i Moram naprej, ali sve se pjesme neprestano vrte u mom uredu i u autu. Bravo Daša i društvo!
Autor: Igorac
Popis pjesama:
1. Uniformiraci (feat. Aleš Pelhan & Tomaž Žontar)
2. Na noge! (feat. Sergej Škofljanec & Davor Klarić)
3. Action (feat. Franc Tominšek & Peter Dimnik)
4. Manijak (feat. Matic Nareks)
5. Prepozno je
6. Križarji (feat. Aleksandra Josić)
7. Road warriors (feat. Tilen Hudrap)
8. Moram naprej (feat. Jan Leščanec & Mark Lemer)
9. Spomenik
Postava:
Daša Trampuš – bubnjevi
Benjamin Kic – vokal, gitara
Matej Sušnik – bas gitara
Rok Tomšič – gitara
Posebni gosti na albumu Spomenik:
Sergej Škofljanec (ex Requiem, ex San Di Ego), Tomaž Žontar (ex Pomaranča), Tilen Hudrap (ex U.D.O., ex Vicious Rumors, ex Pestilence), Aleš Pelhan (Pelhan Band), Davor Klarić (ex Šank Rock, Mi2), Aleksandra Josić (King Foo), Mark Lemer (ex Junaki nočne kronike), Jan Leščanec (SkyEye), Peter Dimnik (Avven, Shadow Universe), Franc Tominšek (ex Mary Rose), Matic Nareks (San Di Ego).
Dober izbor pesmi. Predvsem Junaki in M.A.S.H so skriti biser osemdesetih. Res skriti. Zanimivo, Moram Naprej sem takrat enkrat samkrat slišal na radiu, verjetno na Val202 ali pa na RGL, potem pa nikoli več. Dolgo sem iskal posnetek na Youtubu in nazadnje obupal, pa vidim, da ga je pred dvema letoma vendarle nekdo objavil. Izjemen komad, če se prav spomnim, so z njim M.A.S.H. nastopili na Pop Delavnici ali nekem podobnem tekmovanju. Komad je svetlobna leta pred denimo Osmim Putnikom, ki je bil takrat precej uspešen v Jugi.
Na Noge je pa itak remek delo, mislim na celoten album, ne samo na naslovni komad. Noro, da smo v osemdesetih imeli svojega Yngwie-ja, pravi neoklasičistični metal band in to v času, ko so mojstri z Berkleeja (Moore, Friedman, Taffola, Howe, etc) še mastrubirali shreddanje na neskončno dolgočasnih instrumentalnih albumih. Ampak seveda so bili Junaki za jugo in slo sceno čisto preveč resni glasbeniki, tu sta se pač od nekdaj cenila predvsem zajebancija in kvaziintelektualizem. Žal pa so se YUNKi, podobno kot Yngwie, kmalu izpeli in že drugi album ni uspel doseči visoke letvice prvenca, tretji pa, hm …
Sicer sem nad izborom coverjev navdušen, izvedba pa me ni preveč navdušila, še manj pokajoča produkcija. Imam rad originale, s slabo produkcijo vred, tudi ta je del komada in njegove duše.
“Na noge!” mam jaz še vinil 😀 – se morm mal pohvalt.
Drugač se pa ne spomnim, da bi kak SLO metalski bend pripravil v preteklosti podoben kompilacijski album ‘influenc’ 😀 oziroma kompilacijo poklona bendom, ki so vplivali na artistično oblikovanje glasbenikov v določeni skupini in s tem na sam slog skupine.
Recimo, vem da je Polona Kasal pred leti objavila album priredb s komadi Tomaža Pengova v odlični aranžerski preobleki, ampak to je komplet druga žanrska sfera nima veze z metalom…. V tem oziru so Metalsteel postavil končno tudi pri nas nek nov standard, ki laufa v tujini na polno že kup dekad.
“Ampak seveda so bili Junaki za jugo in slo sceno čisto preveč resni glasbeniki, tu sta se pač od nekdaj cenila predvsem zajebancija in kvaziintelektualizem” – bolj se ne bi mogel strinjat. Bom piker: ‘zajebancija’ – to se je pakiralo že v časih Juge pri nas pod ‘liberalizem’, da ima vsak svobodo ustvarjanja in snemanja muske, tud tak ki pozna tri tone (od tod se je bohotil punk – drugač nimam nič proti alter rocku), seveda pa papir/radijski prispevki prenese(jo) vse in če imaš prave ljudi na pravih položajih (tudi političnih), ki obvladujejo propagandne vzvode, se polagoma potem vzgoji ‘one track mind’ generacija. Ta nekako ‘programirano’ meni da je le alter-rock tisto pravo (govorim za Slovenijo).To podpirajo večkrat ‘kvazi-intelektualni’ članki o določenem izvajalcu – polni filozofske ‘diareje’, ki ni razumljiva niti avtorju več. Protežirajo pa le eno žanrsko špuro. Človek ima kdaj občutek da v Sloveniji velja, da se je vse začelo in končalo z Bobom Dylanom, R.E.M, Lou Reedom, …
Uglavnem ‘drotanje’ je pri nas postavljeno zelo visoko, previsoko – skozi leta. Nič proti – absolutno nič. Vse je to okej. Samo druge žanrske sfere so ostale zanemarjene in ‘zakrite’. Tko da se šele sedaj nekako osredotočajo generacije tudi na žanra hard rock in heavy metal, ki imata prav tako dolgo kilometrino, zastopana pa sta žanra z vrhunskimi glasbeniki, ki so, kot si povedal, bili odločno pred časom, s potencialom, da v kolikor bi bili rojeni v VB, ZDA, Nemčiji, bi si v osemdesetih zgradili lahko status glasbenih ikon. Mare Lebar definitivno sodi v ta rang. 😀
Sicer pa je vedno bolje karkoli, kjer se sliši distorzirano kiraro, kot harmonike…. Tako da vsak šteje. Punker al pa metalc! To leti na žalostni fakt, da Slovenci ne bomo nikol rockerska nacija.
Se pa zadeve polagoma balansirajo. Film in knjiga Železne stopinje, ponatis Mary Rose albuma “Rocks Off”, upajmo da sledi temu še kak podoben ponatis. Ne dolgo tega so ponatisnili opus zasedbe September (čeprav to nima veze z metalom)… mogoče bomo na Slovenskem dočakali tudi recimo ponatis YUNK! albumov, mogoče kdaj tudi kakšnih Šank Rock,… 😀
Kar se tiče dostopa do medijev – srce mi je zaigralo, ko sem ugotovil, da je na RTVSLO nova glasbena oddaja 33/45, s takole super retro naslovom. Pa sem jo pred nekaj dnevi prvič ujel, mogoče sem 15 minut zamudil, vžgem in kot bi padel v Radio Študent, Igor Vidmar vstal od mrtvih in pametuje 100 na uro, o tem, kako smo nazadovali glede velikih koncertov, kot je rekel na Štadionih, da ni več tako super, kot je bilo v devetdesetih. Res je sicer, da nam manjka velikih koncertov, ampak nikakor pa se ne spomnim, da bi jih bilo v devetdesetih prav veliko. Spomnim se Joe Cockerja, pa Kelly Family in Metallice (mimogrede – jih nisem šel gledat, ker so mi v Load/Reload fazi bili popolnoma mimo). Pa festival v Izoli in to je to. Je pa res, da je Metalliico pripeljal prav Vidmar, in se mu zato dozdeva, da se je takrat veliko dogajalo.
Sicer pa sem res padel v retro leta – jutri se odpravljam na Dunaj na najbrž najbolj nepričakovan koncert v desetletjih – Atomic Rooster 🙂
No to je to kar sem zgoraj opisal. Eni in isti obrazi v fokusu najbolj agresivnega ‘propagandnega smetišča’.
Respektiram Darkota, da ne bo pomote, hvaležen sem mu za Living Colour 1994 v Hali Tivoli, sem pa jaz devetdeseta preživel pretežno ob jazz glasbi, zato sem se smukal pretežno na relaciji Cankarjev dom – Križanke
A bi bilo dobro zadeve uravnotežit. Recimo Da imaš dva različna voditelja, enkrat vodi oddajo en, drugič drug. Prvič je zadeva bolj alter šaltersko obarvana, plus ‘žilorezje’ kantavtorjev dodaš (s strani Slovencev od nekdaj oboževanih Dylana, Cavea, Lou Reeda,…), naslednjič pa hard rock, metal in progmetal. Al pa nardiš dve ločene oddaje. Zadeve morajo biti nekak v ravnotežju. Ker sicer bodo otroc novih generacij mislil da so v Sloveniji – zdej bom karikiral – obstajal od nekdaj samo Pankrti in da je bil nekoč nek kantavtor po imenu Pero Lovšin, ker ostalo je itak harmonika, pa turbo folk z Balkana (tuc-tuc).
A Atomic rooster še igrajo? In to kar brez Vincenta Cranea? Huh.. to je tko kot bi reaktiviral Budgie brez Burkea Shelleya recimo 😀 Uglavnem respect 😀
Kar se pa koncertov tiče – ta velikih. Se jaz niti ne sekiram. Navadil sem se potovanja v tujino. Pri nas obvladujejo ‘mali bogovi’ stvari – tisti, ki oddajajo prizorišča in organizatorji komaj pridejo čez z nulo (ob tem da koncert razprodajo). To je po moje ta glavn razlog, ki je uničil koncertno sceno – govorim o ‘large scale eventih’ v Sloveniji. Požrešnost s strani tistih, ki oddajajo dvorane. V prvi vrsti so to Arena Stožice, Hala Tivoli, Križanke. Po moje dobiš za isti denar v Zagrebu Hipodrom pa Maksimir skupaj. Karikiram. Plus da je Arena Zagreb user friendly – od parkiranja dalje, do prodaje pijač.
Recimo neznosna jew goljufija v Areni Stožice z zelenimi žetoni. Povsod na zahodu dobiš potem ko kupiš pivo, pač žeton in ko ga vrneš in ne naročiš novega piva, dobiš nazaj ‘pfand’ – ponavad je bilo to 1 euro. Tu v Areni Stožice pa ne. Ne moreš vrnit žetona, lahko pa si ga nekam ‘okačiš’ – tako malo, za spomin. Tako da bi bilo bolj okusno, da tiste zelene žetone čimprej pretopijo v kaj bolj koristnega. Goljufivci.