Izdano: 28. 2. 2025. za Napalm Records
Produkcija: Vjerojatno Tobias Sammet i Sascha Paeth
Trajanje: 50:09
Žanr: Simfonijski power metal koji to ne želi biti
“Još jedan dan u uredu Tobija Sammeta”
Tobias Sammet, pali power metal heroj, bio je između 1998. i 2004. prominentna figura europske grane power metala. Albumima svog matičnog benda Edguy (od Vain Glory Opera do Hellfire Club) i prva dva albuma pod zastavom Avantasia (The Metal Opera I i II) bio je jedan od čvrstih temelja žanra, koji je polako gubio snagu i smisao. Onda je vjerojatno skužio da taj glazbeni stil ne donosi love i ne privlači najatraktivnije primjerke nježnijeg spola. Posljedica te spoznaje bilo je udaljavanje od visokooktanskog power metala s albumima Rocket Ride (Edguy, 2006.) i još više The Scarecrow (Avantasia, 2008.). Tobi je počeo uvoditi elemente hard rocka, AOR-a, simfo rocka i stila Meat Loaf s pretjeranim orkestracijama. Istodobno je bio svjestan (a i dalje je) da baza ortodoksnih fanova žudi za power metalom. I upravo tu mješavinu nam servira na najnovijem albumu.
Da napomenem da me svi post-The Metal Opera Avantasia uradci ostavljaju potpuno hladnim, uz iznimku iznenađujuće odličnog albuma Ghostlights iz 2016. i genijalnih bljeskova tu i tamo, primjerice The Toy Master s The Scarecrow ili Stargazers s Angel of Babylon.
Tobi s partnerom u zločinu, Saschom Paethom (gitaristom i autorom nepravedno previđenog njemačkog benda Heavens Gate), servira zanatski vrhunski proizvod kojem nažalost nedostaje strasti, krvi, znoja, da ne kažem i duše. Sve je vrhunski odsvirano, producirano i našminkano, ali na cijelom albumu nema skladbe kojoj bih se vratio po dozu uzbuđenja i uživanja. Tobi je uz niz starih znanaca uveo tri nova gostujuća vokalista: Adrienne iz Seven Spires, Tommyja iz Kamelot i Kennyja iz H.E.A.T. Čovjeku treba priznati da je oduvijek imao dobar nos za gostujuće vokale i ovaj put su opet sve sami izvanserijski pjevači. Problem je u tome što s materijalom koji im je na raspolaganju ne mogu prave zasjati. Jedina iznimka je možda Roy, koji u baladi Everybody’s Here Until the End Tobija potpuno zasjeni. Iznenađujuće loše se snalazi Kenny u power skakutalici Against the Wind, kojoj mu očito ne odgovara tonalitet u kojem je skladba napisana.
Kao skladba u cjelini blago se izdvaja Unleash the Kraken svojom raznolikošću i iznenađujuće heavy glazbenom podlogom. Tobi se potrudi i pokaže svoje još uvijek prilično impresivne pjevačke sposobnosti. Nažalost, njegov je vokal s godinama dobio pomalo iritantnu boju, posebno u višim registrima. Zato na posebno nepovoljan način odudara u duetima s Tommyjem i Royem.
Da se vratim raspravi o power metalu i Tobiasu Sammetu. Kao bonus nam nudi šaljivu, ortodoksnim fanovima namijenjenu Return to the Opera s tekstualnim i glazbenim asocijacijama na prva dva albuma Avantasia. Tobi u tekstu tvrdi da takav komad može napisati uz bocu vina i da se ti dani više neće vratiti. Što uz slušanje Against the Wind, The Moorland at Twilight i djelomice Unleash the Kraken zvuči prilično kontradiktorno.
Da sažmem: riječ je o još jednom proizvodu besprijekorne kvalitete s proizvodne trake korporacije Avantasia. Koji mase, s obzirom na prodajne rezultate (prvo mjesto na glazbenim ljestvicama Njemačke i Austrije), halapljivo gutaju, slično kao hamburgere neke druge korporacije.
Prežvakano.
(Recimo da) bombončići: Unleash the Kraken, Everybody’s Here Until the End, djelomice Against the Wind
Ocjena: 6,5/10
Autor: Igorac
Popis skladbi:
01. Creepshow
02. Here Be Dragons (Geoff Tate)
03. The Moorland at Twilight (Michael Kiske)
04. The Witch (Tommy Karevik)
05. Phantasmagoria (Ronnie Atkins)
06. Bring On the Night (Bob Catley)
07. Unleash the Kraken
08. Avalon (Adrienne Cowan)
09. Against the Wind (Kenny Leckremo)
10. Everybody’s Here Until the End (Roy Khan)
11. Return to the Opera (Bonus)
Glazbenici:
Tobias Sammet – Vokali, bas, orkestracije, klavijature, klavir
Sascha Paeth – Gitare, orkestracije, klavijature, klavir
Miro Rodenberg – Orkestracije, klavijature
Felix Bohnke – Bubnjevi (nigdje nije naveden, ali sam gotovo siguran da ih je odsvirao on)
Se popolnoma NE strinjam!
Daleč od prežvečenega in za današnje čase odličen album.
Seveda subjektivna ocena.
Ne, zakaj? Pošteno 😀 Vsaka ušesa imajo svojo percepcijo. Respect. Jaz osebno, sem že davno tega prekrižal ta projekt, ker je zvodenel v samo replicirajoči brezizraznosti in generičnosti. Verjamem pa vsakomur, ki najde tudi v najnovejšem izdelku momente, ki ga spravijo na prave obrate in tako v njem uživa in ima ustvarjeno pozitivno mnenje. Jaz recimo trenutno nimam časa, da bi poslušal niti albume tistih izvajalcev, ki me v mojih zrelih letih še vedno dovolj animirajo, da spremljam njihove nove izdaje, začenši z Opeth, Dream Theater, Jethro Tull. Steven Wilson,… in kupom revival AOR/melodic rock plat, kaj šele da bi se posvečal novim power metal platam – gre za žanr katerega sem bil od nekdaj velik privrženec. Tako da bom na podlagi tvojega komentarja definitivno preveril novi Avantasia album. In hvala da si se oglasil. 😀
Lepo, da si odprl debato. Seveda je vsaka glasbena recenzija izrazito subjektivna zadeva, osebno mi je Avantasia projekt razočaranje glede na potencial. Povej, kaj te je na tem albumu navdušilo, pa da še kakšno rečemo.
Pozdrav.
Ne želim preveč politizirati o glasbi, saj menim, da to ni njen namen, tudi nikoli se vtikam v ocene plošč, pa jih preberem kar veliko tako na tujih straneh kot na vaši, saj menim, da gre vedno za subjektivne ocene in da imajo vsaka ušesa svojega najboljšega glasbenika.
Ampak označiti zadnji Avantasia izdelek za prežvečenega pa mi je tako plehko, da v danem trenutku nisem mogel pustiti tipkovnico nedotaknjeno. Nisem se mogel znebiti občutka, da je recenzent že a-priori odpisal skupino in njen izdelek in da se je ocene lotil s predsodki in predvsem površno ter na preskok. Sploh si ne predstavljam, kaj pomeni po vseh že ustvarjenih albumih in napisanih kompleksnih tekstih, da najdeš še vedno toliko domišljije in kreativnosti na koncu pa tvoj izdelek nekdo označi za prežvečenega. Sploh v enem žanru nizati vrsto let nove in nove ideje, ne da bi te nekdo označil za prežvečenega je po moje nemogoče. So AC/DC na zadnji plošči prežvečeni? Tobija označiti za padlega power metal heroja, ki da se ukvarja s to vrsto glasbe zgolj zaradi denarja in najbolj atraktivnih primerkov nežnejšega spola, je po moje najmanj nepošteno, da ne rečem, kaj drugega. Ja, se strinjam, ni to najboljši Avantasia album pa vendar je še vedno vrhunski izdelek in če kaj ni, potem ni prežvečen. Zvok in produkcija sta vrhunska, gostje vrhunski pa tudi s skladbami kot npr »Phantasmagoria« dokazujejo, da še vedno imajo tisto nekaj, kar mnogi drugi metal bendi ne premorejo. Mogoče res ni plošča, ki bi pustila pravi vtis na prvo poslušanje, meni osebno je z vsakim poslušanjem boljša in trdim, da še vedno imajo tisto nekaj več, kar poslušalca popelje v neko drug Avantasia svet, pa četudi je to 55+ star prdec, kot sem sam ali pa atraktiven primerek nežnejšega spola.
Kakor koli gre za popolnoma oseben pogled in videnje zadnjega Avantasia albuma, ki ga nikakor ne želim vsiljevati drugim, se mi pa zdi, da bi bilo vredno biti malo bolj prizanesljiv in spoštljiv pri ocenjevanju truda umetnikov v metalu, sploh v današnjih časih, ko je vsega drugega “sr….” res preveč.
Če pa premorejo tudi v živo biti še vedno tisti pravi, pa bom preveril z obiskom dveh njihovih koncertov v prihajajočih dneh.
Lep pozdrav.
Pošteno. Naj samo pojasnim pomen padlega heroja. Tobi se je nehal ukvarjati (ali pa se je hotel nehati) s power metalom, ker je doseg občinstva v tem žanru premajhen. Ko pa je pogruntal, da ga zapuščajo orto oboževaci, se je k temu nejevoljno vrnil. Vsaj tako se zdi. LP