Izvajalec: Tangent, The
Založba: Inside Out Records
Izid: year
Ocena: 3/5
“A Place In The Queue” ni več stranski studijski projekt Roinne Stolta (Flower Kings)! Roinnejevo značilno kitaro boste pogrešali na plošči, to pa je tudi edini njen minus. Pa tudi ta zbledi, ker novi The Tangent prinašajo toliko sladostrastij, ki jih ta recenzija še zdaleč ne more zaobjeti. The Tangent so postali tako prava skupina! Konec je s priložnostnim projektom, katerega člani so se zbrali, ker pač niso imeli kaj bolj pametnega početi. The Tangent so sedaj brez sleherne šale postali pravi profesionalni bend. To je njihov tretji album. Bo dovolj dober, da nas prepriča? The Tangent nadaljujejo z “Canterbury meets Yes crossoverjem” še naprej. Verjetno so med mladimi revitalisti celo najboljši v tem.
The Tangent so komaj izkoristili razpoložljiv prostor na ploščku, saj šteje minutaža albuma kar 79 minut z dvema simfoničnima epoma, ki merita krepko preko 20 minut. Malo novodobnih prog bendov si upa danes kaj takega. To so počeli legendarni bendi v sedemdesetih. Ob poslušanju The Tangent seveda vzporednice z velikimi epi, ki so jih ustvarjali Yes, Van Den Graaf Generator, Camel, ob značilnih zvokih flavte, pa lahko dodam poleg njih tudi Jethro Tull, kar same od sebe znova in znova prihajajo do umestnosti primerjave. Glasba The Tangent združuje izredno bogatstvo, da ne rečem kraljevstvo prog simfonike. Torej fantastične melodije, okusne vskoke saksofona, flavte, duele dolgih moog in hammond solističnih eksplozij, atmosferični klavir in nenehne obrate živahne ritem linije. Spremembe vzdušij so grandiozne, v daljših razpotegnjenih “jammih” se z lahkoto občuti, kako bend uživa v vsaki noti, ki jo užge, nihče mu ne diktira kaj in kako, vse se odvija spontano in kakor je njegova lastna volja.
Vokalne linije zaradi namerne disonantnosti včasih vlečejo na Van Der Graaf Generator, sicer pa je Tillison glede na prvenec v občutku za petje nardil velik korak naprej. Vidi se, da ga spremljajo v bendu angleškogovoreči kolegi, ki so ga lepo podkovali v “jemanju” angleških verzov skozi petje. Tudi produkcija njegovega vokala je mnogo bolj prepričljiva in vokal ne zveni več tako tenko in enolično, pač pa valovi na sedaj sprejemljivem nivoju.
Ob vsem tem moram izpostaviti funky triminutni štikl The Sun In My Eyes. Da! The Tangent znajo narediti “funky hit single”. Res škoda, da niso z nami sedemdeseta. To je komad, ki bi osvojil vrhove lestvic. Pravzaprav so se mi usta samodejno razširila v široko zevajoč: “AAAAA????”, ko sem po kilometrskih solažah naenkrat naletel na Barry White godalne “disco” aranžmaje skrižane s “funky beatom”. “What the fuck”…. križana gora… a vsekakor odlična popestritev plošče!
“A Place In The Queue” je konceptualen album. Koncept ne pove nič novega, pač pa simbolizira človeka, ki stoji v dolgi vrsti in ki nenehno išče ugajanje večini in istovetenje le tej z oponašanjem najbolj modernih trendov, s katermi smo posiljevani od rojstva! Koncpet ne odkriva rudnika diamantov, je pa še eno tipično, nadve resno opozorilo, ki prihaja iz vrst ozaveščenih rock glasbenikov. Album je neke vrste, kljub temu, da ne odkriva ničesar novega za The Tangent pravzaprav triumvirat. Fantje so se končno odlepili. Postavili trdne temelje in pač sami po sebi delujejo svoje! Ne bom skromen. Album je grandiozna progresivna zmes. Doprinos vseh na njem je izreden, kot rečeno, The Tangent resnično uživajo v tem kar so! Ta plošča resnično zabava in zaposluje nenehno poslušalca in definitvno od The Tangent lahko pričakujemo še korake navzgor.
To je album, ki bi moral nastati pred 30 leti, da bi mu lahko rekli “velik rock album”. Vse na njem zveni že tako! Res, da so The Tangent revitalisti, a hvala bogu da so! Bolje, da mladina danes posluša mlade skupine, kot so The Tangent, za razliko od Gorillaz!
Zasedba
Andy Tillison – orgle, piano, moog, kitara, vokal
Sam Baine – piano, synthesiser, spremljevalni vokal
Krister Jonsson – električna kitara (razen 4.)
Theo Travis – saksofon, flavta, klarinet, spremljevalni vokal
Guy Manning – akoustična kitara, mandolina, spremljevalni vokal
Jonas Reingold – bas kitara
Jaime Salazar – bobni
Special guest:
Dan Watts (Po90) / electric guitars (4)
Produkcija
Andy Tillison, Jonas Reingold & Theo Travis
Seznam skladb
1. In Earnest (20:03)
2. Lost In London (8:08)
3. DIY Surgery (2:16)
4. GPS Culture (10:07)
5. Follow Your Leaders ( 9:21)
6. The Sun In My Eyes (3:44)
7. A Place In The Queue (25:19)
Trajanje albuma:78:58
BONUS CD POSEBNE IZDAJE VSEBUJE:
Part One – Other songs recorded at the same time as the main CD
1. Promises Were Made (7:26)
2. The First Day At School DEMO* (5:30)
3. Forsaken Cathedrals (4:54)
Part Two – Alternative Version
4. The Sun In My Eyes – Extended Mix (9:12)
Part Three – Instrumental Ambience
5. Grooving On Mars (LIVE at Karlsruhe Germany 2005) (6:16)
6. Kartoffelsalat Im Unterseeboot (13:37)
